butnskala: 264 ... lisic! neeee?! jaaaa!

datum: 22.12.2011

 butnskala: 264 ... lisic! neeee?! jaaaa!

Sneg v Divači? Neee! Pač pa nekaj prav tako neverjetnega – Muzej slovenskih filmskih igralcev! In da ne pozabimo na čudež, ki se dogaja le nekaj kilometrov po avtocesti navzdol (kjerkoli v Sloveniji že smo), se javljam s temi nekaj stavki, predvsem pa se javljajo filmski igralci, slovenski seveda, ki bodo spet stopili na kinotečno platno in nas opomnili, da kljub ciničnim trendom gledalstva slovenskega filma sijejo in osvetljujejo našega (še tako zahtevnega) filmskega duha. Za bolj lene, tiste, ki se raje grejete za domačo pečjo, in tiste, ki si pred odhodom natisnete zemljevid, pa www.muzejdivaca.si.

 

Dedek Mraz in Božiček pa Miklavž in vsi ti prijazni strici, v katere bi radi verjeli, tudi na kino platna prinesejo veseli december in z njim rajanje z najbolj veselimi, najbolj romantičnimi in najbolj odbitimi komedijami leta. Tako pravijo filmski napovedniki (in tudi vanje bi radi verjeli!). Na platna v veliki večini zanese polikane, ravno prav zagorele gospode in diskretno popravljene gospice, Američane seveda, in kakšnega eksota, ravno prav ekstravagantnega Evropejca. A bili smo pridni in zato smo dobili Kinoteko. In zgodovino filma. In tudi tu pred novim letom teče veseli čas, čas komedij. Takih nepolikanih, iskrenih, ki avtomatično ne nosijo zaslužka in, olala, kako nespodobno in brezobzirno, celo slovenskih.

In tu nam postavim vprašanje: Zakaj se slovenski filmski svet do žanra obnaša kot lisica do kislega grozdja?

Pri žanru, lisicah in kislem grozdju pridem do naslova, o katerem pišem: Slakova Butnskala je komedija, ki nas bo nasmejala in nam dala tuhtati (o lisicah, žanru in slovenskem prostoru nasploh). Predvsem pa nas bodo razvedrili (ob tuhtanju morda tudi razžalostili) liki, ki jo vodijo, peljejo, vrtinčijo. Butnskala je, kakor se za komedijo (in marsikateri žanrski film) spodobi, nebrzdan vrtinec divjih filmskih likov in odbitih filmičnih fac. Igralski ansambel (seveda pri tem ne pozabljam na vso filmsko ekipo) ustvari filmsko skupnost, ki divja, se repenči in nam buta film v glavo. Pričara filmsko skupnost, tako redko za slovenski film, a tako dobrodošlo za žanr. Naredi filmske like, ki bi jih radi obiskali še kdaj, po koncu filma, z njimi poklepetali, spili kavico (naj bo še tako ogabna – če jo pač umeša Mici) in potem pobegnili na varno domov. A se doma s prijatelji spet obmetavali z njihovimi briljantnimi, surovo bistrimi stavki in se še naprej režali.

In ko pri tem obilju filmske prezence človek ne ve, kje začeti, je najbolje, da se stvari loti na začetku. Zatorej začnem pri glavnem liku, pripovedovalcu Kralju (Emil Filipčič), ki prav po filmnoirovsko pooseblja usodnost dogajanja – z glasom v off-u, s trdoglavo vztrajnostjo, z na videz hladno ravnodušnostjo do vrtoglavih dogodkov, ki ga (prav kakor gledalca) v plašč odetega vlečejo proti nelepemu koncu. (Najprej – pardon za vse te glavepolne pridevnike, a butn, butn povzroči pri gledalcu določeno vročeglavost ... potem pa – film noir iz filma veje tudi z deževno, temačno in megle polno žanrsko režijo, fotografijo, scenografijo, tonom in glasbo.)

In že mimo v divjem stampedu pritopota Profesor (Marko Derganc), ki zavore ne potegne, niti ko poskuša, razočaran nad seboj, sam sebi pljuniti v glavo, ali ko Kralju prisoli nezadostno, saj ga ta ne uboga. In na vratih gobčna (no, precej gobčni so v filmu prav vsi, razen Kralja, seveda), neposredna, stara, drobna in nadvse živahna gospa Marija (Tonja Ponebšek) zahteva, naj se nemudoma sezujeta, že nekaj trenutkov pozneje pa se pogumno požene z glavo skali in 264 lisicam naproti. Legenda. Potem Kralja in platno preplavi plimovanje (v duhu filma) nadrealnih, a tako (spet v duhu filma) realističnih, mestoma celo naturalističnih Ludviga (Ivan Volarič- Feo), Marjana (Blaž Ogorevc) in Strojinca (Marjan Hlastec). In vkoraka pa odkoraka njegova Eminenca (Gojimir Lešnjak, Tomaž Kralj in Tomislav Gotovac), karikirani in do meja absurda pripeljani lik voditelja, kakršne prav dobro poznamo z malih ekranov in letakov. In rahločutni bebček Valentinčič (Janez Hočevar), ki se mu neznansko veliko zgodi, čeprav je morda najprej videti kot le ornament nadrealnega. Film je vreden ogleda že zaradi prav vsakega člena te izjemne zasedbe, vsakega izmed teh briljantnih likov, tudi še tistih nekaj neomenjenih stranskih, tako nepozabni so. Za konec sem pustila najslajši bombonček, češnjico na vrhu smetane, sestri Mici (Mila Kačič) in Fanči (Majolka Šuklje), ki sta tako vrtoglavo odlični, da ju brez težav postavimo ob drugi legendarni filmski sestri Bette Davis in Joan Crawford. Kadar nista skupaj, sta srečni kot ptičici na veji in radi se predajata dolgim, nadsmešnim monologom in bistrim domislicam. Ko pa sta skupaj, se non stop sekirata, zganjata psihodramo, bi rekla Fanči, a vse le zato – bi rekla Mici –, ker Fanči že vse življenje dela, kar hoče, uboge Mici pa nihče ne mara, še lastna mat' ne (in se za kazen malo podrgne s frotirko)! Mici je čudovito navadna, kmečka, prostaška, Fanči pa imenitno afektirana salonska mačka. Žal Mici prehitro dočaka svoj konec, a Fanči se razcveti v nekaj povsem drugačnega od groteskne dame, kakršna je bila – postane krvoločna generalica, ki nam vrhunec priredi s tem, da na playback nagovori prazen stadion, vrhunec, vreden marsikaterega zgodovinskega trenutka nemega filma. Mici pravi, da je dobra družba pol zdravja – in res, v družbi butnglavcev si zanesljivo pridelamo vsaj kakšno leto življenja!

 

Komedija se na koncu sprevrže v tragikomedijo, ki se tiče tudi gledalca: kritika totalitarizma, ki zaveje s platna, je zdaj še nekoliko bolje razumljena kakor v osemdesetih, ko morda časi le niso bili tako trdi kot danes: politiki nas nagovarjajo z joggingov po daljnih krajih; tv voditelji na nas z malih ekranov prežijo s srebrnimi nasmehi in tulijo na nas, kakor da mikrofonov še niso iznašli; delavci garajo šestnajsturni delavnik (v filmu so sicer zadovoljni, a navsezadnje gledamo komedijo absurda); in poteptati moramo vse, kar je ostalo od narave, postreliti, kar brenči, laja ali smrdi ... Absurdni liki, srečni, delovni in zazrti v prihodnost, so danes videti zelo realistični. Glavnemu junaku (kakor gledalcem današnjega sveta) pa ni nič jasno.

 

Butn, butn v srečno novo leto!

Varja Močnik