Muzej slovenskih filmskih igralcev na platnu Slovenske kinoteke

datum: 27.02.2012

projekcija filma DOBRI STARI PIANINO
sreda, 29. februar 2012 ob 19. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

ta prekleta lajna

Personifikacija v literaturi? Gre. V življenju? Seveda. Kaj pa v filmu? Poglejmo film in videli bomo, da nadvse poetično!

Film je Dobri stari pianino Franceta Kosmača, mala odiseja, odisejica zares, saj dogajanje traja le nekaj tednov, morda mesecev, in sega samo od Ljubljane do bližnje Dolenjske. (In samo tule je prostor, da omenim eno izmed lokacij: kot koncertna dvorana namreč nastopa dvorana Kinoteke!) Film je sicer resnično nadliričen – v majhnih gestah, tihih pogledih, igrivem humorju. V čem je torej epski? V tem, o čemer pišem – v likih, ki vsak zase in vsi skupaj rišejo metaforo, ki gosta kot med v vsakem trenutku filma sporoča, zakaj je nastal in zakaj ga hočemo gledati do konca. In, ja, doslej sem pisala o filmskih likih, tokrat pa naj zapišem – naslovni junak stopa (no ja, sem in tja ga prenašajo) z ramo ob rami drugim junakom, ki nam s svojo naravnostjo in človeškostjo zares pristno predajajo sporočilo filma. Preveč slovenskih filmov gleda in končno se ji je snelo, boste rekli, klavir, ki igra, pa kaj še, Chopina že, ne pa po Strasbergu. Seveda ne, a saj film lahko prinaša še toliko drugega, toliko drugačnega! Ob govoru o personifikaciji na filmskem platnu pomislimo na animacijo, komedijo, seveda grozljivko, psihodramo in na kakšen znanstvenofantastični film ali muzikal. In te oživljene, poosebljene stvari (pustimo živali ob strani, z njimi se itak vsi pogovarjamo) so zlasti ljubke, smešne, grozljive. Le redko poetične. In predvsem redko tako nenavadno spojene s človekom. Za kaj gre? V filmu se seznanimo z Umetnikom (nemudoma, ko film steče, boste razumeli, zakaj zapis z veliko začetnico), pianistom Blažem (ki ga igra veličastno izjemen Frane Milčinski) in z njegovim pianinom. Blaž nam svoje misli podaja v dialogu, pa tudi v offu, v toku misli. Ko pianino ostane sam, brez »gospodarja«, nas preseneti: ogovori nas v offu in njegov glas je glas pianista. Pianist in pianino sta eno, enako razmišljata in enako čustvujeta. In ni naključje, da je na pianinu ogledalo, v katerem se vidi tisti, ki nanj igra. Na obrazu pianina se dogaja marsikaj: v njem odseva vsakdo, ki igra, in vsa okolica.

In navsezadnje dobi pianino celo partizansko ime – Prekleta lajna. Podelitev imena je sicer humorna, a izkaže se, da si je partizansko, borčevsko ime zasluženo priboril. Ne le z bojem proti okupatorju in izdajalcu, temveč tudi z bojem v sebi, s katerim se dokoplje do spoznanja, ki ga tako močno spremeni. Prav tistega spoznanja, ki prevzame tudi pianista Blaža, le da njegove poti ne spremljamo, jo pa kljub temu dobro poznamo (saj poznamo pot pianina). In na obličjih obeh, pianina in njegovega pianista, pusti popotovanje prav grde brazgotine. A njuna pesem je prerojena. In na koncu pianino ostane sam na vrhu hriba, ljudje ga zapustijo, saj je samo razbita, obrabljena stvar – a ta nas spet vse potegne za nos: »V pesmih in v sanjah ljudi bo živel vedno in povsod!«

Pianist Blaž in pianino ne govorita nepomembnih vsakdanjosti. Z nami se pogovarjata v visokem jeziku, mislita visokoleteče misli. To pa nikakor ne velja za druge junake v filmu. Prijetno vsakdanji so, preprosti in navadni. Kdo vse torej pianinu spelje prizor (in to se ne zgodi redko)?

Najprej vsi čakajoči na kruh, dijaki v šolskih klopeh, partizani, partizanke, kolaboranti in kolaborantke ter lokalno prebivalstvo, ki z nedvoumnimi obrazi in telesi, tudi z dialogom, še poglobijo in zatesnijo prizore, v katerih nastopijo. V šoli, denimo, učitelj latinščine, tudi ravnatelj gimnazije, ki je postavljen pred težko dilemo, od katere je odvisno marsikatero življenje. A ko se odloči, si lahko oddahne in le na videz nespremenjen z dvignjeno glavo zakoraka po razredu. Na pianinu ga spremlja nemški oficir (Demeter Bitenc), psihopatsko zamaknjen, in ob njegovih tonih nas spreletava srh. V zasneženih gozdovih srečamo partizane. Vedno v nizkem startu in odločen zmagati je Blisk (Janez Škof), ki ga je pianino dejansko užalil: »Al gre on, al grem pa jst!« reče Blisk in odvihra – in že tudi pianino nosijo drugam. Krhka Anuška, mehko mestno dekle, ki brez omahovanja in z le nekaj strahu stopi v prvo bojno vrsto. Komični oddih, a kritika prihodnosti, izdelovalec štampiljk (Janez Čuk), ki napove državi v svobodi poštempljano uradniško prihodnost. Seveda ne morem mimo enega najbolj filmskih med filmskimi, komandanta (Berta Sotlarja), ki Anuško prosi, naj večkrat zaigra melodijo: »Mi smo bolj trdih ušes!« Trdih ušes že, zato pa toliko mehkejšega jezika in lahkotnega telesa. Dialog je neprisiljen, duhovit in podan z odtenki vsakdanje govorice (pogovorno, v narečjih in samosvojih melodijah). Telesa so sproščena, kar zlasti dobro vidimo v širokih planih, ki nas v veščih mizanscenah pogosto vodijo skozi film. In celo antipatični kolaboranti niso temne sence noči, temveč fantje iz sosednje vasi.

A prav vsak izmed teh vsakdanjih človeških likov je v svoji preprostosti, prav kakor naslovni pianino, neposreden nosilec metafore – za ideje, ki netijo vojne, jih hranijo s sovraštvom in brezbrižnostjo ter jih gasijo s pogumom in ljubeznijo do življenja. Liki in njihove usode so hkrati navadni in usodni, so lirski in epski. Delajo majhne korake človeka in velike skoke človeštva.

Za konec še besede, ki povzamejo vse, o čemer film pripoveduje, o čemer pišem (brez skrbi, ne bo spoiler, besede so izrečene kmalu po začetku filma). Izgovori jih dijak Martinc, piflar, bi rekli njegovi sošolci, mladi navdušenec klasičnega jezika, bi rekli gledalci. Dijak, ki mimogrede, s svojim obrazom, držo in načinom govora prav elegantno zaokroži veliko sporočilo filma. Bistroglav, kakršen je, precizno izreče stavek, ki ga v prevod zastavi učitelj latinščine: »Redki so srečni časi, ko je človeku dovoljeno čustvovati po svoje in povedati, kar čuti!« Res je, Martinc, ti časi in tudi kraji so nadvse redki! Razširimo jih in v njih budno gojimo svobodo besede in misli! Sedi, pet!

Varja Močnik

Kako do nas? / How to get here?

Nahajamo se v središču Divače, nekaj metrov za Knjižnico Divača in Gostiščem Malovec. Avtocesto zapustite na izvozu Divača ter sledite tablam, ki vas vodijo do središča Divače in nato do Škrateljnove domačije.

 

KAKO DO NAS / HOW TO GET HERE (google maps)

 

Highway: A1 (Koper - Ljubljana - Maribor)

Exit: Divača

Regional road: to Divača (after cca. 1,5 km turn left and then right to Divača)

Look for the sign: Škrateljnova domačija 

Kontakti / Contacts


Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači

Kraška cesta 26
6215 Divača

tel (prenosni): +386 41 550 044

tel (blagajna): 05 7310 949

faks: 05 7310 948
e-pošta/ email: msfi@kinoteka.si

Po telefonu smo dosegljivi v okviru delovnega časa.  

Razvojni center Divača
Nataša Matevljič
tel: +386 5 7310 941
e-pošta/ email: razvojni.center@divaca.info

 

 

Delovni čas / Opening times

maj-september/ may-september

torek, sreda, petek, sobota, nedelja/ tuesday, wednesday, friday, saturday, sunday: 11.00 -18.00
 
oktober-april/ october-april

torek, sreda, petek, sobota, nedelja/ tuesday, wednesday, friday, saturday, sunday: 10.00 - 17.00



zaprto/ closed:

1. in 2.  januar, Velika noč, 27. april, 1. maj, 1. november, 24., 25., 26. in 31. december

 



Za šolske in ostale organizirane skupine je muzej odprt tudi izven urnika. Obisk muzeja je potrebno najaviti teden vnaprej.

Zadnji vstop v muzej je eno uro pred zaprtjem.

Vstopnice / Tickets

odrasli/ adults

4,00 €

odrasli v skupini(vsaj 20 oseb)/ adults in a group (20 pers. and more)

2,00 €

učenci, dijaki, študentje/ students

2,50 €

upokojenci/ seniors

2,50 €

upokojenci v skupini(vsaj 20 oseb)/ seniors in a group (20 pers. and more)

1,50 €

družinska karta/ family ticket

7,00 €

vodstvo po razstavi(na osebo)/ guided tour (per pers.)

1,00 €

projekcija v dvorani(na skupino)/

movie in the hall (per group)

100,00 €

Imetniki kartice: Hostelling International, Ej!KArtica, AMZS ali ARC Show your card, Active Slovenia, Mednarodna federacija mladinskih prenočišč (IYHF)

20% popust pri vstopnini/

20% discount

predšolski otroci, invalidi, člani ICOM in SMD, brezposelni, študenti AGRFT,

člani kluba Kinopolis, novinarji/ preschool children, disabled,

members of ICOM and SMD, unemployed, press

brezplačno/ free

letni kino/ open air cinema

3,00 €

 

Šolske skupine (nad 20 učencev)/ School groups

vstopnina/ entrance

1,00 € na učenca/ per student

vodstvo/ guided tour

1,00 € na učenca/ per student

delovni listi/ worksheet

1,00 € na učenca/ per student

projekcija v dvorani/ movie in the hall

42,00 € na skupino/ per group


    
      

 

 

 

Za novinarje