APRILA V MUZEJU SLOVENSKIH FILMSKIH IGRALCEV

datum: 02.04.2012

torek, 3. april 2012, ob 19. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani
GOSTOVANJE NA PLATNU SLOVENSKE KINOTEKE: Projekcija filma Rdeče klasje

četrtek, 12. april 2012, ob 19. uri, večnamenska dvorana
10. pogovorni večer DIVAČA - MESTO NAD REKO
vstop prost

sobota, 28. april 2012, ob 15. uri, večnamenska dvorana
RECIKLIRAMO PODOBE: Filmski magneti
vstop prost

GOSTOVANJE NA PLATNU SLOVENSKE KINOTEKE:

Projekcija filma Rdeče klasje (Živojin Pavlović, 1970)

kot moški brusi, tako ljubi

Janža (Arnold Tovornik), uradnik Ozne, oblečen v zloveščo usnjeno jakno (starejše generacije ob pogledu na take jakne spreletava srh – saj niso pozabili zgodovine ... mlajši pa dobro vemo, da prihod moškega, odetega v tovrstno usnje, ne obeta nič dobrega – saj gledamo filme ...), gromko nagovarja skupino kmetov. Med prestrašenimi obrazi nemudoma opazimo glavnega junaka filma, Južeka (Rade Šerbedžija). Že res, da ga igra danes svetovno, no, v zahodnem svetu, znana filmska zvezda, a opazimo ga zato, ker dobesedno »štrli ven«. Že v uvodnih kadrih v njem prepoznamo fičfiriča, samozavestnega »jebivetra«, saj nenehno grizlja semenke in ostanke neobremenjeno pljuva naokoli. V družbi togih in prestrašenih je Južek sproščen, nonšalantno razpuščen. In, ja, iz uvodne sekvence se odpelje z mopedom. Kadar med nogami nima mopeda (ali katere izmed Toplečk, kar bomo izvedeli pozneje), se namesto da bi mirno stal, ob vsaki priložnosti nasloni na najbližji kol ali podboj. Rad požvižgava, preklinja in dekletom pravi dekline. A dekletom to nedvomno godi.Kakor začetek se tudi preostali film odvija v širokih planih. Bližnjih posnetkov skoraj ne vidimo. In ti široki plani gradnje povojnega podeželja so napolnjeni z meglo in z blatom, po katerem postopajo prestrašeni gruntarji. Prestrašeni, saj ne vedo, kaj prinaša prihodnost. Prestrašeni, saj nočejo in ne marajo sprememb. Junak Južek pa je prišlek (in proletarec, pravi sam), torej nosilec sprememb. Njegova naloga je kmete prepričati, naj spremembe sprejmejo (če že ne odprtih rok, pa vsaj odprtih kašč). A Južek je mehak, nenasilen, človeški. Od ljudi nekaj hoče (žito, prašiče ali vsaj svinjsko mast), a jim že vnaprej tudi pomaga. Rešuje jih pred surovimi in izsiljevalskimi metodami svojih uradniških kolegov. Zdi se mu, da za doseganje ciljev nikogar ni treba terorizirati, da je potreben »le iskren in človeški pogovor«. In vendar ga vaško okolje ne sprejme. In tudi sodelovati noče z njim. Južek počasi spozna, da je za spremembe potrebna trda roka, da je treba z ljudmi, ki se srdito držijo svojega plota, ravnati na trdo. Da njegova mehka obravnava težav ne vodi nikamor – in tudi ne v boljšo prihodnost. In Južek začne otrdevati.

A to je le širši okvir, v katerem ljudstvo torej ne doživi preobrazbe, se pa ta nekoliko nesluteno pripeti Južeku. Za njegovo globoko in intimno stisko so zlasti krive tri ženske, tri junakinje. Mati in dve hčeri, da je vse skupaj še bolj napeto in pretresljivo. Vse se, vsaka na svoj način, zaljubijo v Južeka: skoraj svetniška hči Tunika (Irena Glonar) ga ljubi z dušo in srcem; druga, neotesano neposredna hči Hana (Majda Grbac), ga ljubi s telesom; od življenja izčrpana kmečka mati Zefa (Majda Potokar) se mu preda iz obupa. Južek, partizan, ki je zmagal v boju proti nacizmu, uvidi, da boja proti ženskam ne bo zmogel. Vsaka od njega nekaj hoče, vsaka nekaj drugega, njemu nerazumljivega ... Zato Južekova samozavest plahni. Vse rajši in vse globlje gleda v kozarec (kar v vrč in celo v sod, če smo natančni), vse slabše se razume z ljudmi. Vse bolj trd in tog postaja, dokler se končno ne zlomi.

Zlahka rečem, da je Južekov glas in stas (Rade Šerbedžija) prišel zelo daleč: od blatnih bregov Pomurja do sončnih bulvarjev Hollywooda. In vendar lahko zlahka v isti sapi zapišem, da je močneje kot hollywoodska zvezda sijal prav v surovih, temačnih, naturalističnih filmih, v katerih gledamo njegove pljunke, vohamo njegov znoj in ga od blizu spoznavamo kot borca za svobodo drugih in za svojo svobodo, pa mu obe, možatemu in hkrati občutljivemu, spolzita skozi prste.

Če pa se kateri izmed bralcev vseeno sprašuje o slovenstvu lika in igralca, o katerem pišem tokrat (kar je sicer po mojem mnenju povsem neumestno vprašanje), naj si le ogleda film in veselo zatopota ob prizoru, ko se Južek zasuče v povštertancu.

»Kot moški brusi, tako ljubi,« reče kmetica mati in se kaj kmalu strastno vrže na nič hudega slutečega Južeka. Oh, kje so časi, ko so moški še dan na dan brusili kose in je bila ženskam prihranjena vsaj ena zagonetka s presečišča spolov ...

Varja Močnik

torek, 3. april 2012, ob 19. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

10. pogovorni večer DIVAČA - MESTO NAD REKO

Pogovorni večeri Divača – mesto nad Reko zaključujejo svojo prvo dekado z gostom dr. Andrejem Capudrom, književnikom, prevajalcem, publicistom,  profesorjem romanistike, prvim ministrom za kulturo v samostojni Sloveniji ter nekdanjim  veleposlanikom v Parizu in Rimu, ki je bil leta 2010 skupaj s slovenskim metropolitom dr. Antonom Stresom izvoljen tudi za člana Evropske akademije znanosti in umetnosti. 

Dr. Andrej Capuder, intelektualec krščanske usmeritve, bo spregovoril o svoji navezanosti na romanske avtorje kot so kultni francoski pesnik Charles Baudelaire, vedno aktualni francoski filozof  Henri Bergson in predvsem o Danteju  Alighieriju, katerega Božanska komedija predstavlja temeljno delo srednjega veka. Dr. Andrej Capuder je za slovenski prevod leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

Literarno ustvarjanje dr. Andreja Capudra, katerega središče predstavlja trilogija Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe, temelji v veliki meri na poglobljenem poznavanju slovenske zgodovine. V pogovoru z gostom večera se bomo dotaknili njegovega političnega udejstvovanja v vlogi kulturnega ministra v času osamosvajanja Slovenije, njegovega veleposlaniškega službovanja v ne naključno izbranih Parizu in Rimu ter vloge Edvarda Kocbeka - literata in politika v prelomnem času med in po drugi svetovni vojni. Če napetost v literaturi dr. Andreja Capudra tvori antagonizem dveh slovenskih političnih opcij nepomirljivih idealov, pa išče avtor svoj notranji mir ob Reki pozabe. Je torej sopotnik našega časa in kraja, kamor ga je pripeljala ljubezen, s svojo literaturo pa mu je postavil trajen pomnik.  

Uvodni pogovor bo vodil arhitekt Stojan Lipolt.

četrtek, 12. april, ob 19. uri, večnamenska dvorana

 

RECIKLIRAMO PODOBE: Filmski magneti

Na aprilski delavnici se bomo spoprijeli z različnimi odsluženimi materiali: ostanki blaga, starimi tipkovnicami, zamaški in kartonastimi škatlami ter jih s pomočjo izrezkov iz filmskih revij, časopisov in plakatov preoblikovali v pisane magnetke. Naj vas filmske podobe in citati spremljajo tudi z vašega hladilnika.

Delavnice pripravlja Društvo GUMB in so namenjene otrokom in mladim od šestega leta dalje, dobrodošli pa so tudi starši.

Sobota, 28. april 2012, ob 15. uri