Muzej slovenskih filmskih igralcev na platnu Slovenske kinoteke

datum: 26.04.2012

projekcija filma ZGODBA, KI JE NI
petek, 4. maja 2012 ob 19. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

hej, ti! hej! ti, ti, ja!

Zgodba, ki je ni (1967) je kot narejena za sestavek o filmskih likih: zgodba glavnega lika, prek katerega spoznamo vse, o čemer zgodba govori. Je zgodba o prostorih in časih, ki jih sprejemamo zgolj skozi oči in ušesa glavnega junaka. O eksistencialni krizi duha, ne telesa. O refleksiji in ne o družbenih razmerah. Pa vendar ne pripoveduje o nekem posamezniku, temveč o ljudeh, o prostorih, ki jih ljudje naseljujejo, in o časih, v katerih živijo. Predvsem pa o potovanju, o premikanju, o begu. O tem, kako težko stojimo na mestu in zakaj, od česa bežimo in kam.

Glavni junak filma je sezonski delavec Vuk (Lojze Rozman) – pripotoval je že na sam začetek zgodbe in filma. In kako nam Vuk, slehernik, ki težko shaja s svetom okoli sebe in predvsem s svetom v sebi, pripoveduje zgodbo o sebi, o nas, zgodbo, za katero bi nam bilo ljubše, da je ne bi bilo, zgodbo, ki je? Posnetki so v glavnem precej realistični. Montaža (čas!) poteka povsem subjektivno ... jasno, saj pripoveduje zgodbo, ki teče v glavi. Ton je nenaraven, nadnaravno moteč. In grozeč: steklenice žvenketajo, žoga topota, ura zlovešče tiktaka (čas!), vse pretirano ropota, brni in hrešči in moti mir, ki ga pravzaprav ni. Ko cigan po naročilu zaigra na gosli, sicer ubrane note grobo režejo mimovozeči avtomobili. Kadar nastopi obdobje miru (npr. pri srečanju z dekletom, ki v Vuku zbudi nežna čustva), ga kaj hitro pretrga kakšen surov zvočni vdor. In nadvse pomemben je prostor. Prostor, okolje je tisto, od česar bežimo, in tisto, kamor bi se radi zatekli. Že v prvem prizoru filma v delavski kolibi kolega delavec reče: »Če mi je kakšen prostor všeč, se mi zmeraj zdi, da je samo zato narejen, da se v njem kaj lepega dogaja.« In potem se v arhetipsko prelepih prostorih, v obljubljenih deželah (na primer na Bledu) dogaja zgolj tisto, kar junak sam prinese tja. In hitro spet beži stran ... čez na videz spokojne brezmejne pokrajine, posute z zelenimi gozdovi, polji in travniki, ki jih režejo ostre električne žice in že prej omenjene rohneče ceste. Tudi kadar ni tujkov, se narava sama postavi v omejujočo ogrado. Prostor je (tudi zaradi ruralnega, kamor nam seže oko) ne nazadnje tudi družbeni in politični prostor »domovine«, Slovenije. In Jugoslavije. Prostor, ki spodbuja, a hkrati prostor, ki mučno omejuje: »Ko bi vsaj pripeljal vlak in malo premešal zrak.«

Sicer pa Vuk srečuje druge, zelo drugačne in med seboj različne ljudi – a tudi ti so vsi na begu. Če niso na begu, si bežati želijo. Komunikacijo med njimi in Vukom pa najbolje označita dve izmed številnih bistrih replik v filmu: »V življenju se malo pogovarjaš. Ali poslušaš ali pa govoriš.« in »Enkrat kričite, potem pa molčite. Ali ne slišite?«

A če bi film gledali zgolj skozi prizmo današnjega časa, bi nam nudil le malo ključev za razumevanje. Emigrantski delavec danes ni več slehernik, ni več telo družbe, ne, je glavna »jebena stranka«, družbeni rep. In kot tak ni mobilen, premakne se samo s točke »a« na točko »b« in potem čaka ... čaka delo, čaka plačilo, čaka vrnitev domov. Res, Zgodba, ki je ni je film iz povsem drugih časov – na začetku je prizor, ki se današnjemu gledalcu zdi nerealističen, celo sanjski: medicinska sestra pride pogledat in oskrbet bolnega sezonskega delavca! Njegov kolega si jo pri tem »vzame« (če uporabim evfemizem tistega in našega časa) ... In potlej se potovanje začne. Ali nadaljuje ... in nikoli in nikjer ne konča.

Eno zadnjih prizorišč filma je filmsko prizorišče. Naš junak se v snemanje vključi kot statist in kolega statist mu med drugim pove: »Na filmu lahko predstavljaš kogaržebodi. Potem te v kinu vsi gledajo. Če ljudje mislijo, da so ti podobni, potem pomeni to uspeh, denar. Ampak na svetu je dosti odličnih filmov, ki nimajo mnogo publike. Ljudem se zdi, da ne delujejo dovolj ohrabrilno.« Res, realnosti nas je presneto strah. In vendar umetnost, ki ta strah prenaša, na neki precej zastrašujoč način hrabri – bodri nas to, da v tem strahu nismo sami. Da se še kdaj, še kje, še s kom razumemo.

Varja Močnik