Junija v Muzeju slovenskih filmskih igralcev

datum: 29.05.2012

sobota, 9. junij 2012, ob 19. uri
Gostovanje v Slovenski kinoteki v Ljubljani
Demeter Bitenc 90. let - projekcija filma MINUTA ZA UMOR

sobota, 16. junij 2012, ob 20. uri
POLETNA MUZEJSKA NOČ, prost vstop med 18. in 24. uro
projekcija filma OČA, r. Vlado Škafar, večnamenska dvorana, vstop prost

sobota 23. junij 2012
RECIKLIRAMO PODOBE: Leteči zmaji
FESTIVAL LOKVICE, Lokev

GOSTOVANJE NA PLATNU SLOVENSKE KINOTEKE V LJUBLJANI

projekcija filma MINUTA ZA UMOR, Jane Kavčič (1962)

sobota, 9. junij 2012, ob 19. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

 

 

žanr: elegantissimo

Minuta za umor (Jane Kavčič, 1962) je žanrski film, kriminalka. In če rečem, da zgodba ni najbolj razgibana, liki niso večplastni, da nas zaplet in razplet prav nikoli ne vržeta s tira, lahko v istem dihu sklenem: čeprav se v globinah filma ne zgodi prav dosti, je na površini neznansko razgiban. Govorim o videzu: imenitno eleganten je prav v vsaki podrobnosti: glasbene točke, inozemski avtomobili, cigaretni dim, odsevi v ogledalih in polikane pa ravno prav pomečkane obleke in še kaj. In, nikakor ne nazadnje: obrazi likov, njihove postave in drže. Morda se zdi, da pretiravam, da eleganco in imenitnost površno pripisujem videzu, značilnemu za tisto sodobnost, za čas, v katerem je film nastal. Pa sem precej trdno prepričana, da je bil film že ob nastanku videti retro. Videti je namreč veliko elegantnejši, kakor se nam danes kažejo petdeseta ali šestdeseta (no, šestdeseta so vendar (videti) podivjana, odpeljana, zapeljana – in z vidika elegance, o kakršni govorimo, najbrž tudi zavožena ... petdeseta pa pravzaprav uniformirana in dolgočasna ...). In zakaj je to kakorkoli pomembno? Ker potemtakem ta eleganca ni spontana in nikakor duh časa, temveč načrtno izpiljena in razstavljena. Da ne rečem sama sebi namen, bom rekla: sama filmu namen. In vendar, ker dihur v smokingu vedno ostane dihur (na tem mestu bi bila primerna kakšna ljudska, pa se je nikakor ne spomnim; vprašanje, ali jo Slovenci, ki damo na eleganco bolj malo, toliko več pa na pridno ročico, rano uro in podobne torture, sploh imamo ...), eleganca, ki jo gledamo v filmu, v resnici ni le površna, temveč jo goni nekaj, čemur bom rekla eleganca–substanca. Vsak le količkaj prefrigan filmar bo za imenitno eleganten rezultat posegel po enakih, ravno pravšnjih sestavinah: po ogledalih, ki poleg svetlobe odsevajo nove razsežnosti in globočine drugačnih svetov, cigaretnem dimu, ki nas na srebrnem platnu spomni na žametne skrivnosti temnih noči (nikoli na slab zadah ali pljučnega raka), na natančno pološčene avtomobile, mimo katerih – tudi ko stojijo pri miru – drsi svet ... Tu je seveda še živi svet: pesem, zapeta z raskavim glasom, ki prostor napolni s skrivnostjo, ali glave, ki se stikajo nad praznimi kozarci in polnimi pepelniki (in čisto vseeno je, da se nekam nenaravno tiščijo skupaj, ko pa je v zraku zarota, izdajstvo, prešuštvo). In seveda igralski ansambel – po videzu in po substanci. In med njimi sam elegantissimo slovenske filmske scene, Demeter Bitenc.

Na tem mestu se porodi pomembno vprašanje, ki v marsičem zadeva filmsko ustvarjanje in ustvarjanje na splošno: vprašanje konteksta. Prav kakor umetniško delo pogosto spremljamo z vidika časa, v katerem živimo, in hkrati z vidika časa, v katerem je nastalo, tako tudi igralec s seboj v vsak – vsakič drugačen – lik prinese svojo zgodbo. Je to moteče? Včasih morda res. A v večini primerov – nikakor! O tem kontekstu ne razmišljamo nujno v kinodvorani, ne gre za real-time; v času, ko gledamo film, bi nas motil kot kakšno šuštenje vrečke z bomboni. Včasih pač. Večkrat je to razmislek, ki nam mota štrene še dolgo po tistem, ko se film konča. Razmislek, ki ga nesemo s seboj na cesto, domov. In kontekst Demetra Bitenca je bogat – ravno zato pa je še toliko bolj zanimiva njegova brzdana eleganca, zadržana vzvišenost. Bitenca sem v pričujočih zapisih že omenila v vlogi nacija v Dobrem starem pianinu (1959). No, tam je zgodba, ki je zadaj, skupaj s pročeljem mojstrsko izzvenela silno nevarno, zastrašujoče. V tokratnem filmu se oglaša potuhnjeno, neodkrito. In v drugih filmih prav zlahka junaško, pa kraljevsko in, kajpak, vojaško. Zato ni naključje, da je Bitenca odneslo po svetu in tudi po času, za toliko različnih obrazov in pod toliko nenavadnih oblačil – tako prefrigano eleganten je.

Varja Močnik

POLETNA MUZEJSKA NOČ

sobota, 16. junij 2012, ob 20. uri, večnamenska dvorana

Tudi letos se bodo slovenska mesta in kraji spremenila v otočke luči, ki oživljajo in osvetljuje mestna središča, četrti, trge, dvorišča gradov. V zadnjih letih v akciji, ki jo organizirata Skupnost muzejev Slovenije in Mednarodni grafični center iz Ljubljane, sodeluje okoli 80 slovenskih muzejev in galerij, letos prvič tudi Muzej slovenskih filmskih igralcev. Ta dan si bo mogoče med 18. in 24. uro muzej brezplačno ogledati.

Ob 20. uri bomo predvajali film OČA, režiserja Vlada Škafarja, ki bo pred projekcijo predstavil svoj film in način dela z igralci-naturščiki.

 

RECIKLIRAMO PODOBE: Leteči zmaji

sobota 23. junij 2012, FESTIVAL LOKVICE, Lokev, v dopoldanskem času

Junijsko ustvarjalno delavnico, ki bo izjemoma potekala predzadnjo soboto v mesecu, bomo predstavili na FESTIVALU LOKVICE v sosednji Lokvi www.facebook.com/FestivalLokvice.

Na delavnici bomo iz odvečnega papirja, niti in vrvi izdelovali leteče zmaje. Da pa jim ne bi kdo očital njihovega porekla, jih bomo porisali in polepili ter z malo domišljije preobrazili v čisto prave pravcate (pravljične) zmaje, ki jih bomo po delavnici dvignili visoko nad Lokev.  

Delavnico pripravlja Društvo GUMB in je namenjena otrokom in mladim od petega leta dalje, dobrodošli pa so tudi starši.