Muzej slovenskih filmskih igralcev na platnu Slovenske kinoteke

datum: 28.10.2011

Muzej slovenskih filmskih igralcev na platnu Slovenske kinoteke
Sreda, 2. 11. 2011 ob 19.00

Ker filmske junake in druge junake filmov najraje gledamo na velikem platnu, Slovenska kinoteka na program uvršča novo rubriko, ki bo srebrno platno na Miklošičevi vsak mesec osvetlila s slovenskim filmom. A tokrat pri izboru ne bomo tehtali mojstrstva režije, spretnosti scenarija, globine slike ali sporočilnosti zvoka, temveč bomo gledali igralca in morda še raje lik, ki ga ta v filmu živi. Kaj niso prav liki tisti »najboljši« moški in »najlepše« ženske ali pa najbolj prekaljene lisice in mračni hudobci, saj živijo v tistem najlepšem, najkrutejšem, najbolj – filmskem svetu? In za zmerom v naših mislih in besedah, seveda.

Rubriko začenjam z mladim, občutljivim in slepim dekletom v filmu Povest o dobrih ljudeh, filmu širnih pokrajin. Tiha, a hkrati vpijoča dinamika med liki poteka ob počasni, široki Muri, na komaj prehodnih močvirnih ravnicah, v čarobnih svetlobah, na soncu in dežju. Ta darežljiva in nevarna reka in njeni mrtvi rečni rokavi ovijajo otok, ki je obenem otok širne medčloveške ljubezni, topline, varnosti in, seveda, naslovne dobrote, obenem pa otok globoke človeške samote in nevzdržnega hrepenenja. In ko se kamera iz totala ozre v detajl, se začnejo odstirati človeški obrazi – na njih lepota, poštenost, pretvarjanje in starost (starost je za film enako pomembna kot mladost, nemara celo pomembnejša; je točka opazovanja in merilo sedanjosti in preteklosti, a je tudi sidro, ki se oklene vsaj koščka prihodnosti ...). Namenoma nič kaj prizanesljivi detajli rišejo, secirajo, a spet opevajo tako različne obraze in na njih zapisane človeške značaje. In vso to pesem človeku, ujetem v svet, uteleša drobna, krhka in slepa Katica Korenova.

Pri tako komorni zasedbi (in to najbrž velja za marsikateri film) ne morem mimo drugih likov, ki vsak po svoje izvrstno tkejo subtilno mrežo sporočila filma: zaljubljena starca Ana (prefinjeno staromodna Elvira Kralj) in Jožef (markantni Karel Pogorelec), razbojnik Peter (Bata Živojinović, ki uporništvo še jasneje izraža z glasom Mihe Baloha), lepa in nemirna Marta (usodna Majda Grbac) in dobrosrčni Ivan (miren kot prekmurske vode, a v sebi razburkan kot gejzir, ki nikoli ne izbruhne ... Sandi Krošl).

In čeprav liki v Povesti o dobrih ljudeh niso redkobesedni, se marsikaj zgodi v pogledih: skritih, ukradenih, pomenljivih – takih, ki sprašujejo, in takih, ki odgovarjajo. In vse jih opazi le Katica.

Katica je čarobna. Kot liki v grških tragedijah je slepa, a gleda. Ne vidi, pa vse zazna in razume. Zakaj, res, je tako popolno nestvarna (pa čeprav z bosimi nogami tlači razmočeno blatno dvorišče)? Zaradi nežnega obraza, krhkih udov in jasne besede. Zaradi dlani, prstov, ki plaho tipajo naokoli, a tako odločno zgrabijo resnico. Zaradi njenega preprostega dojemanja širne okolice z vsemi čutili. Zaradi jezika; tako čarobno zlahka ji gredo iz ust težke (a kratke) povedi, polne pomenov. Ne nazadnje pa Katica tudi božansko poje: prav nič izumetničeno in tako naravno, da je že nadnaravno. A prav kakor ona doživlja svet, tudi gledalci doživljamo njo. Ko nastopi na platnu, jo srkamo, srebamo, ne moremo in nočemo odvrniti pogleda. Prav natančno jo hočemo raziskati in doumeti, vsak delček njenega obraza, vsak gib telesa. Ko kaj reče, ji prisluhnemo (četudi vpraša samo »Kdaj?«) in beseda odzvanja v širjavah, ki jo obkrožajo, v globinah njene zavesti (pa v prostorih, ki se začnejo odstirati v nas, gledalcih). Vso liričnost filma vidimo in slišimo v Katici.

A da ne bo pomote: Katica ni nikakršen moralni lik. Katica laže in Katica tožari. In ne prizanaša, izstreli, kar misli, in z mislijo, ostro kot puščico, sogovornika zadane naravnost med oči. Katica je nedolžen otrok, a je tudi ženska, ki odkriva ljubezen.

Katica pa le ni tako neoprijemljiva – njena esenca, igralka Olga Kacjan, zelo trdno stopa po filmskih prizoriščih (a vse preredko, ko pa ima slovenski film že tradicionalno tako pičel pridelek). Naj bo v avantgardo zapeljana učiteljica, izmuzljiva filmska junakinja ali nekoliko ošvignjena motoristka, vselej zasijejo še zlasti tiste filmske sličice, ki jih ožari s svojim tako nestvarnim, a še kako prizemnim bitjem.

Na koncu povesti se Katica, pravi avtor literarne predloge, Katičin stvaritelj Miško Kranjec, bržkone spremeni v pesem in izpuhti v zrak, od koder jo lahko vsi ujamejo v svoje radie in ji prisluhnejo – na koncu filma pa se Katičina kino-podoba spremeni v odmev, ki za zmerom odzvanja v spominu gledalcev. Nekoč (ti časi so najbrž že mimo, saj nove generacije ne spoznavajo biserov, kakršen je Povest o dobrih ljudeh) je bil ta spomin celo del kolektivnega spomina.

Varja Močnik