SOBOTNE DELAVNICE in GOSTOVANJE NA PLATNU SLOVENSKE KINOTEKE

datum: 20.03.2012

RECIKLIRAMO PODOBE: Optične naprave in vrtavke s filmskimi podobami
sobota, 31. 3. 2012, ob 15. uri v večnamenski dvorani

GOSTUJEMO V SLOVENSKI KINOTEKI: projekcija filma GRAJSKI BIKI
sobota, 31. 3. 2012, ob 17. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

RECIKLIRAMO PODOBE: Optične naprave in vrtavke s filmskimi podobami

Ustvarjalne delavnice recikliranja za otroke in mlade 

Vsako zadnjo soboto v mesecu je Muzej slovenskih filmskih igralcev postal prizorišče ustvarjalnih delavnic recikliranja. Skupaj spoznavamo in raziskujemo, kako lahko iz odpadnih in naravnih materialov, ki jih najdemo bolj kot ne povsod okoli nas, naredimo celo vrsto uporabnih in okrasnih izdelkov. Navdih za igrivo ustvarjanje pa črpamo iz sveta filma in filmskih podob.

Na marčevski delavnici se bomo najprej spoznali z optičnimi napravami in igračami, ki so zaposlovale oči željne premikajočih podob pred izumom kamere in filma na koncu 19. stoletja. Nato pa bomo izdelali vrtavke različnih vrst in oblik, jih porisali in opremili s filmskimi podobami ter jih pognali v gibanje.

Delavnice pripravlja Društvo GUMB in so namenjene otrokom in mladim od šestega leta dalje, dobrodošli pa so tudi starši.

Sobota, 31. 3. 2012, ob 15. uri

GOSTOVANJE NA PLATNU SLOVENSKE KINOTEKE

Projekcija filma GRAJSKI BIKI

sobota, 31. 3. 2012, ob 17. uri, dvorana Slovenske kinoteke v Ljubljani

 

ne pozabi na prijatelje!

 Liki v filmu Grajski biki (Jože Pogačnik, 1967) živijo ujeti v rešetkastem svetu. Seveda, gojencem iz vzgojnega doma v gradu ni dovoljeno oditi, a resnična težava je v tem, da nimajo kam pobegniti. In z gojenci so v svetu za rešetkami ujeti tudi drugi, vsi – njihovi varuhi, starši in »nedolžni opazovalci«. Zaporniške uniforme (take arhetipske, črtaste črno-bele) ne utesnjujejo nič bolj kakor uniforme kravatarjev, lovcev, medicinske sestre, gospodinje ... Črne sence padajo čez obraze in telesa likov, stisnjenih v tesne scenografije, celo voda in kri tečeta v curkih, ki omejujejo in ločujejo. Še državni simbol se iz padle črte komaj zgane v plapolajoč prapor. In v »normalnem« svetu zunaj gradu ni nič drugače, svet zunaj je prav tako notri: iz mest in mestec ni izhoda, z ozkih cest brez konca, z ulic, natrpanih s predmeti in ljudmi, s temačnih stopnišč in stisnjenih sobic. Ko pa se umaknemo v divji, svobodni gozd, je ta prenatrpan, skoraj neprehoden, kakor da stoji sam zase, da v svoji odmaknjenosti od sveta in svobodi stoji zgolj v enem samem trenutku. Brezizhodni so tudi odnosi med liki: »Starši so drek,« reče eden izmed gojencev in starši se za en drek tudi izkažejo. »Ženske so kurbe,« pravi drugi ... in ženske se vedejo kakor kurbe. Imenitna režija, kadriranje in luč like tlačijo v njihovem bivanju, ki je že samo po sebi mučna tlaka.

In zakaj pišem o vseh teh (recimo temu) dejavnikih in okoliščinah in ne o likih samih? Zato, ker so Grajski biki šolski, no, univerzalni primer uporabe filmskega izraza. Vsak posnetek, vsaka sličica jasno pripoveduje in gledalci v vsakem trenutku nedvoumno sprejmemo in razumemo. Tudi nekoliko papirnati dialogi ne kazijo prejemanja in dojemanja – nasprotno, še podčrtavajo ta zavirajoč, nerešljiv in vsakdanji svet hrepenenja, razočaranja, nezaupljivosti, mačizma, sadizma ... v katerem »vzgajamo kadre«. Igralska zasedba pa je izvrstna v več pogledih: vsak obraz in vsak stas je nezamenljiv delček, ki sestavlja bujno celoto. Vsak je izjemen in nezamenljiv, povsem neponovljiv. In ne pretiravam, če zapišem, da si množico likov (tudi marsikatero stransko vlogo) ter njihova presunljiva stanja gledalka zapomnim za zmerom, izbrisati jih ne more ne čas ne poplava filmov in likov, ki jih srkam tako rekoč ali dejansko vsak dan.

En lik pa ne podleže pesimizmu, v katerem se cmarijo vsi ostali. Njegov pogled sije z voljo sočutja, ljubezni, optimizma ... mogoče gole neumnosti. In ta pogled med filmom v resnici razžarja globoko temačnost, a jo pri koncu še za kanček bolj potemni. Vzgojitelj Marjan je namreč lik, ki verjame, da lahko pomaga. In s tem pomaga mnogim. Verjame tudi, da je vse lepo in prav. In s tem ne pomaga nikomur. V vlogi blesti Ali Raner, ki je prav tak zaklad za slovenski film, kakor je za grajske bike sočutje. In prav taka redkost. Ali Raner je nastopil le v peščici (in vendar v veliki večini izvrstnih) filmov in vsakič zasijal. Kot lik in kot igralec. Potem je zapustil Slovenijo in slovenski film. In žal pred nedavnim tudi svet. Tistim, ki ga poznajo osebno, nedvomno manjka, tisti pa, ki ga poznamo s filma, ga v kinu vsakič znova srečamo. Od tam ni odšel, na platnu ostaja za vedno.

Za konec vzklik vzgojitelja Marjana za gojencem, ki se z gradu odpelje z novimi starši, vzklik, ki s svojim zanosom pomrači, kar je še svetlega: »Ne pozabi na prijatelje!« Kakšne prijatelje neki?

Varja Močnik